Se spomniš tistih kolažov, kjer si lahko videl predstave ljudi o tvojem poklicu? Kako mami vidi, kaj delam, kako svet vidi, kaj delam, kako sodelavci vidijo, kaj delam … No, če bi naredili to fotko za poletnega hotelskega animatorja, bi stavila, da si večina ljudi misli »Vi se sam spuščate po toboganih cel dan.« Iskreno? Drugače se res. Ne skos, ampak velik.
Ampak veš kaj? Nekdo se mora s tvojimi otročki spuščat po toboganu, če želiš ti v miru prebrati že tisto knjigo in jit v wellnes. Ravno to je fora animacije – da hoteli ponudijo vsaki generaciji tisto, kar potrebuje na dopustu. Mamicam dobro kavo, ki jo lahko spijejo v miru in otrokom dobro igro, ob kateri se lahko smejejo na glas. Ta možnost se mi zdi zakon in nekaj, kar bi moralo postati osnovni standard v vseh hotelih. #hint
Je pa res, da nekateri nimajo meje pri tem in animacijo začnejo izkoriščati za varstvo. Animatorji opažamo, da je čedalje več družin, ki v hotel ne pridejo na »družinske« počitnice, ker si ti več z otrokom, kot je on s svojim staršem. Je pa tudi res, da je to neke vrste kompliment, da res #dobrdelaš, da se te ne naveličajo. Poleg tega, pa si na koncu njihovega dopustovanja (pre)plačan še s 3 kilami bonbonier.
In kaj delamo z otroki cele dneve?
Jutro začnemo z ustvarjanjem. Nisi pravi animator, če se v zadnjih 24 urah nisi dotikal bleščic in lepila. Teamfun4u, je res? Naslednji korak je igranje na bazenu z našimi vodnimi rekviziti. Vmes je ogromno klepetanja z gosti, milijon različnih iger, valjanja po tleh in objemčkov. Dan pa največkrat zaključimo prešvicani od večernega mini disca.
Iger in aktivnosti, ki jih izvajamo je ogromno. Moja in po mojih izkušnjah all time favorite mojih sodelavcev in vseh otrok v hotelih, pa so zagotovo Sardele. Če slučajno ne veš, kako se to igra, je skrajni čas, da izveš: en se skrije v najbolj skrit kotiček hotela, vsi ostali ga iščemo. Če ga najdeš, se tiho skriješ poleg njega. Na koncu smo vsi kot sardele v konzervi in hihitajoče čakamo zadnjega, da nas končno najde. Jako!
Da bi lahko pokazala vse utrinke, ki so se mi čez leta nabrali v telefonu in spominu, bi tole moral biti vlog, ne pa blog. Mogoče bo pa res kdaj na našem novem Youtube kanalu! #staytuned
V hotelski animaciji pa se nisem naučila samo res dobrih iger, ampak še mnogo več:
Zdaj vem, kam spada kakšen kabel in kako se priključijo vse naprave na tem svetu – ker ne vem zakaj, ampak pol hotela vedno misli, da smo animatorji računalničarji. Zdaj sem prepričana, da krompir, riž in makaroni ne spadajo na isti krožnik, čeprov vse res dobro izgleda v bifeju. Najbolj iskan in zaželjen skriti zaklad niso milijoni, ampak bonboni! Čeprav je ful vroče, je ok bit kdaj maskota, da lahko objameš koga, ki ti je všeč. Ne potrebuješ diplome o osvojenih slovničnih pravilih in sklanjatvah tujega jezika, da lahko komuniciraš s tujci, predvsem z otroki in tudi oni med sabo. DIY tobogani po hotelskih stopniščih so še bolj FUN, kot tisti pravi na bazenih.
Poleg naštetega pa sem se naučila tudi to, da zdaj vem, kako veš, da si z nekom res domač. Ko prideš na koncu napornega in glasnega dneva v sobo in tišina ni awkward, ampak je prijetna.
Povezanost ekipe je pri našem delu zelo pomembna. To ni delo, kjer sodelavca par ur na dan gledaš čez mizo, ampak si z njim 24/7. Zato tudi tako previdno in izbirčno odločamo o tem, kdo se nam bo priključil. Daleč od tega, da bi pričakovali in zahtevali, da so vsi najboljši prijatelji med sabo, ne pašemo vsi vsem, to je en krat ena. Si pa želimo in delamo na tem, da nismo samo sodelavci, ampak TEAM.
Vse to je en od glavnih razlogov, zakaj lahko tudi na dogodkih, kjer delamo, res začutiš povezanost naše ekipe. – Zato, ker je velika verjetnost, da sta vsaj dva preživela skupaj že več kot povprečen najstniški par. Skupaj sta se zbudila, šla na zajtrk, objela otroke, risala, se spuščala po toboganih, plesala … skratka oddelala klasičen dan hotelske animacije.
Vse se sliši res ful fun ane? Ampak veš, tudi to delo ni za vse. Tako kot za vsako drugo delo, moraš biti tudi za to pač »človek za to«. Jaz mislim, da je pri animaciji ključen tvoj pristop do situacij v katere si postavljen. Delati energično vodno aerobiko na 40 stopinj ni u izi, naporno je ko sto … Ampak ej, vsaj veš, kako se počuti Tanja Žagar na vsaki veselici – tudi do 100 ljudi ponavlja za tabo vse gibe, ki se jih spomniš. Luka na koncu začne delati sklece. Veš, koliko ljudi dejansko brezglavo sledi temu in se potunkajo, preden dojamejo, da se bojo. Smešen, ti rečem. Imeti tak fun nadzor nad množico, kot ga imaš pri tem, je en bolj norih občutkov, kar sem jih kdaj doživela. Hvala animacija.
Animatorji smo po navadi zelo priljubljeni med gosti. Včasih se res počutiš, ko neka zvezda. Tvoja fotka je prva stvar, ki jo vsak dan zagledajo na oglasni deski, neznani ljudje vejo, kako ti je ime, dobivaš rendom sladkarije in telefonske. Poleg vsega tega, pa se še cel dan »samo igraš«. Ni čudno, da gremo kdaj pa kdaj kakšnemu drugemu delavcu hotela v nos. Zato se še toliko bolj potrudimo, da tudi njim pričaramo malo animacije, predvsem pa osebnega stika. Največkrat so ravno oni tisti, ki to najbolj potrebujejo.
Verjetno to res najbolj spoznaš, ko enkrat vidiš, kako se otroku zasvetijo učki, ko ga srečaš čez 3 dni v hotelu in se ga spomniš, PO IMENU! Vsi se radi počutimo pomembne/prepoznane, ni važno koliko smo stari in kaj je naša služba. #rememberthat! Pa saj veš kaj pravijo – človeka zares spoznaš po tem, kako se obnaša do natakarja. #truethat
Sem pa pri vsem temu vseeno prišla do ene dokaj žalostne ugotovitve:
Če imaš flurestenčno majco na kateri piše »animacija«, je pričakovano, da se ustaviš ob človeku, pozdraviš, ga vprašaš kako je in kam gre. Če to počneš brez flurestenčne majice, si sumljiv in čuden. A ni to res žalostno? Da je osebni stik postal izjema, zaželjena le od ljudi, ki jim je to služba. No, vesela sem, da delam s tako ekipo, ki nam je to neke vrste misija: biti človek do vseh ljudi, tudi ko imaš gor svoj siv pulover.
Če si tudi ti že po naravi tak, da pozdraviš prodajalko z nekaj več besed, kot le »Tole bi in adijo.« imaš nekaj perspektive v našem poklicu. Če nisi tak, pa ti dajem en mini fun izziv, da začutiš ta pozitiven vibe, ki ga dobiš, ko nekaj daš: Pomahaj kdaj komu, ki sedi v koloni, v avtu poleg tvojega.
In da ti čisto na koncu še odgovorim na to, po kar si zares prišel: Kako je živeti v hotelu? Kako veš, da nisi gost v hotelu, ampak tam kar malo živiš? Po tem, da se zvečer v pižami sprehajaš po hodnikih in menjaš plakate. Po tem, ko te gospa iz pralnice vpraša »Je to tvoj štumf?« Po tem, ko na recepciji ne dobiš samo ključev od sob, ampak tudi aktualne trače. In po tem, da imaš v svoji hotelski sobi še pol papirnice in trgovine z igračam.
Čeprav mi je to področje še vedno zelo ljubo in ga delam za in z dušo, ni vedno enostavno. Ko si že ene četrti teden na terenu in te že malo daje domotožje, začneš pogrešati tudi pomivanje posode. Kar naenkrat se zelo veseliš, da boš oblekel še kakšno drugo majco, da ti bo »dovoljeno« biti malo slabe volje in da boš v petek zvečer šel na pravi disco, ne pa »mini«.
Upam, da se kmalu srečamo v kakšnem hotelu ali pa discu ali pa vsaj v drugi občini – zdaj lahko. Do takrat pa: hvala, ker me bereš in #ostanizdrav.
Če veš, o čem bi se rad pogovarjal naslednjič, bom zelo vesela tvojega predloga, komentarja pa tudi lajka in šera. #sharingiscaring
Adijos,
Špela
