Blog - Fun4U

Živjo, jaz sem Špela! Članica ekipe FUN4U #since2016. Kaj vse se mi je od takrat že pripetilo in kaj vse še bo? Vse lahko #brezfiltra spremljaš v mojih blog zapisih, ki jih bom stabo delila na vsake 14 dni. Se beremo!

#brezfiltra #lifeofanimator #Špelinedogodivščine #insideblog

sreda, 03 junija 2020 / Published in fun4u blog

TOP 4 najbolj atraktivnih rekvizitov!!

Zdaj, ko imam tvojo pozornost, ti povem, da iz tega bloga ne boš izvedel, kateri so »top 4«.  Na koncu bloga niti ne boš dobil gratis CD božičnih pesmi, ob najemu rekvizita. Boš pa dobil vpogled v to zakaj in kaj vse imamo, kateri rekvizit je po mojem mnenju najbolj FUN in zakaj je čas, da jih preizkusiš tudi ti!

 

V tem času, ko to pišem, imamo več kot 30 rekvizitov! Ja, prav si prebral, več kot 30. Ampak veš, nimamo jih od vedno toliko. Rek »Started from the bottom, now we’re here.« še kako drži za nas.

»Nekoč, pred davnimi časi, za štirimi gorami in štirimi vodami je bilo eno malo podjetje, ki je imelo Body zorbing.« Ta pravljica se je začela še pred mojim prihodom. Vseeno pa vem, da se je FUN4U začel z body zorbingom in rojstnimi dnevi.

Kamenček, na kamenček, rekvizit, na rekvizit in zdaj smo tukaj. Če Luka vprašaš, jih imamo še premalo.;) Meni se zdi, da jih imamo veliko. Zakaj? Ker jim moram iskati in jih združevati v nadpomenke in ker moram vedno manjšati velikost PDF ponudbe, če jo ne želim poslati s kočijo.

Pravijo, da o tebi veliko pove to, kako potrpežljiv si, ko imaš malo in kako ponižen si, ko imaš veliko. Jaz mislim, da te obdobje, ko še nimaš vsega, kar hočeš, v prvi vrsti največ nauči. Nas je naučilo to, da znamo ustvariti top animacijo tudi iz zraka, brez fun rekvizitov za pomoč. V tem obdobju smo bili primorani postati še bolj ustvarjalni, kreativni in drugačni. Vse te lastnosti smo obdržali, rekviziti pa so postali naša pika na I.

Če še zdj ne veš, o kakšnih rekvizitih govorim, je čas, da poklikaš po naši spletni strani! Če si nas že kdaj videl na terenu z njimi, potem veš, da jih je večina ogromnih. Verjetno se sprašuješ, kam jih pospravimo? (Verjetno se zdaj sprašuješ, kam jih pospravimo, ko si prebral to vprašanje.;))

Ne, nimamo vsak po 4 rekvizite v svoji dnevni sobi, med fikusom in TV-jem. Spravljeni so v našem skladišču, za njih pa najbolj vestno in odgovorno skrbi naš Mitko. Brez njega, bi nam že nekaj mokrih rekvizitov splesnelo, ene 4 bi nikje izgubili in ene 3 nove, nevede, dobili. Predvsem pa bi potrebovali še 4x večje skladišče, ker ne bi tako lepo zložili vsega, da bi šlo vse notri. Vsak, ki je kdaj delal z njim, je zagotovo bil deležen lekcije pravilnega zlaganja rekvizita. Če nisi – si ga nujno poglej na našem YouTube kanalu. Mitko v oddaji #meettheteam, med drugim, pokaže tudi to! 😉

Včasih imamo kakšen rekvizit tudi v pisarni. Res razumem, da ljudje, ki nas opazujejo iz drugih pisarn, ne razumejo, kaj točno mi počnemo. 😀 En dan zlagamo notri 300 kosov XXXL kock, drug dan nosimo ven ogromnega, napihljivega flaminga, tretji dan imamo polne roke žog …

Njim ni čisto jasno, kaj mi delamo, meni pa, kako se nekateri rekviziti postavijo. Še nekaj časa nazaj sem bila prepričana, da vem, danes pa priznam, da ne. Polagam na srce vsem tistim, ki bi radi najeli naš rekvizit in mislite, da ne potrebujete našega animatorja zraven … to je, v veliki večini primerov, napaka. 😀 Če mi ne verjameš, si poglej, kako sva z mojo kolegico Majo neuspešno sami postavljali XXXL Pikado in zabijali kline v zamrzjena tla. Vsak pač ne zna.

 

Še ena vrlina, ki je ne zna vsak, je zlaganje naših rekvizitov v kombi. Mislim, da je predpogoj, da ti bi to šlo kot po maslu, obvladanje igre Tetris. Se je spomniš? Naš Luka je bil verjetno absolutni zmagovalec v tej igri v otroštvu. Na koncu dogodkov mu največkrat znosimo vse zadeve pred kombi in potem se razdelim v dva tabora. Na eni strani so tisti, ki govorijo, kako bi bilo potrebno zložiti vse te zadeve v kombi in na drugi strani tisti, ki dejansko zlagajo. 😉

Ni važno na katero stran spadaš, katerega spola si in koliko si star. Vsem je ponavadi skupno to, da se imajo z našimi rekviziti #FUNtastično. Aveš tisti občutek, ko v kinu gledaš risanko in se otroci smejijo čisto drugim zadevam, kot ti, ampak se imate vsi zakon? No, to.

Si že slišal za t.i. »urbano zamaknjenost«? To se ti zgodi, ko v mestni gneči zapadeš v stanje zamišljenosti, zato da se ubraniš množice dražljajev, ki te obdajajo. Kaj pa, če želiš postati en od dražljajev, ki bo pritegnil in tudi zadržal pozornost ljudi? Po naših izkušnjah – moraš izstopat! In kaj sploh lahko bolj izstopa, kot na primer 5 metrski pikado sredi trga?

Pikado sredi trga

Ja vem, včasih ni vse v tem kaj je večje in boljše in bolj leskatajoče. Včasih otrok dobi nov kolo, zapakiran v škatli. Kolo je bil res drag in stoji v kotu, otrok pa se raje igra s škatlo. Včasih imamo polno zanimivih rekvizitov, ljudem pa najbolj dogaja na 100 let star kolo sreče. (Ironični #funfact: mi nimamo preveč sreče s kolesi sreče. Enkrat je naši Niki celo padel na nogo. ;))

Bistvo je to, da ti včasih težko povemo, kaj bo res navdušilo pri vas. Pri nas so to največkrat rekviziti/igre, ki vključujejo tekmovanja z nami ali pa s samim sabo. Kdo s fračo zadane animatorja? Kdo premaga animatorja v rokoborbah na napihljivi platformi? Komu uspe priti čez cel bazen po slacklinu?

slackline

Hoja po slacklinu čez bazen – tipični primer FUN4U animacije z rekviziti. Naša misija z njimi je, da ti ponudimo edinstvene priložnosti, da lahko neko stvar probaš prvič. Da na primer z bazena, ne odneseš le mokre kopalke in umazane brisače, ampak tudi zapomnljive občutke doživetja!

Kdaj si ti nazadnje počel nekaj prvič? To je moj nov FUN4U izziv zate! Jaz po navadi, ko po mikrofonu nagovarjam ljudi, da preizkusijo naše rekvizite rečem: »Mogoče si pa talentiran ravno za to! Ne moreš vedeti, dokler ne probaš!«

Z našimi rekviziti, bi zgornji izziv zagotovo hitro opravil. Zakaj sem tako prepričana? Ker vem, da je večina njih unikatnih, ne moreš jih preizkusiti nikjer drugje! Zamišljeni so v naših glavah in izdelani v Sloveniji. (Okej, priznam, nekaj nam jih pošlje tudi Lukova kolegica iz Kitajske. ;)) Si že videl naše unikatne SportFun rekvizite?

Glede na to, da sem sama preizkusila že vse, ti iz prve roke povem, da je najbolj FUN rekvizit zame vedno tisti, ki je nov. Trenutno je to Target sport arena! Če so zate vsi naši rekviziti nekaj novega – potem se odgovor na moje začetno vprašanje »Kateri rekvizit je najbolj FUN?« glasi: VSI!

Zdaj pa poklikaj do naše ponudbe, kjer si lahko vse v miru pregledaš. Potem pa mi javi, kaj bi ti najprej preizkusil, kaj bi imel … na spela@fun4u.si Mogoče ti pa vseeno pošljem še kakšno božično pesem gratis. 😉

Se slišiva!Besedna igra domišlije

Adijos,

Špela

 

sreda, 20 maja 2020 / Published in fun4u blog

Breaking news preteklega vikenda – tabor Navihani Polhki letos BO! Prijave so že odprte!

Oh, tabori za otroke. Še eno področje, ki sem ga v polnosti spoznala in doživela šele prek svoje službe. Ne vem, zakaj nisem kot otrok hodila na take tabore?! Vem pa, da so moji bodoči otroci obsojeni na to. 😉

Špelin zasebni blog, poletje 2016: »Ko sem zaključevala delo v hotelu me kličejo, če lahko pridem delat še za 1 teden v Bohinj na tabor Navihani polhki. Sem šla domov zamenat prtljago in sem šla … » Iz treh povštrčkov in hotelske hrane, v spalko in bose noge. Iz hotela s štirimi zvezdicami, v hotel z milijon zvezdami.

Nisem neka mestna gospoda. Prihajam iz vasi na Dolenjskem, obdana sem z milijon narave in največ poletij sem preživela tipično slovensko – v kampih na Hrvaškem. Pa vseeno nisem nikoli prej doživela in razumela tega, kako paše kdaj pa kdaj malo »stereotipno romskega livestyla« Paše, da si umazan. Paše, da si vsak večer ob ognju in dimu. Paše, da si konkretno ogleduješ zvezde in res paše ležat v travi.

Da ne bo pomote: daleč od tega, da na tem taboru cele dneve samo ležimo v blatu, gledamo v nebo in se igramo s kamni. Iz večletne izkušnje lahko povem, da se ekipa vsako leto maksimalno angažira, da ponudimo otrokom res nepozabna doživetja. Doživetja, ki še mene vedno znova navdušujejo, kaj šele otroke: vožnje s kajaki, supi in ogromnimi napihljivci, obiski pustolovskega parka, poletno sankanje na Bledu, strelanje z loki in puškami, body zorbing, skriti zakladi, kopanje v jezeru, kurjenje tabornega ognja, poroke, talenti, košarka, nogomet, plesi, kraje zastave, skakanje po trampolinu, hoja po slacklinu, ustvarjanje … in še mnogo, mnogo več!

Še v tri odstavke bi lahko naštevala, kaj vse počnemo in kaj vse imamo. Ampak, ko na koncu potegneš črto ugotoviš, da je otrokom vseeno za drage kulise za večerne programe, najnovejšo športno opremo in »pedagoško/didaktično pravilen« potek dneva. Pomemben je le tvoj čas. Čas, da se z njim igraš badminton, čeprov niti enkrat ne odbije nazaj. Čas, ki mu ga nameniš, da ti pokaže, katero vejo je privlekel iz gozda. Da ga gledaš, kako se upa potunkati – 112 x. Da ti lahko zvečer v nedogled razlaga o punci/fantu, ki ji/mu je všeč, vmes malo o makaronih od kosila in o skrivnostnem primeru izgubljene brisače.

Taki pogovori in otroška zvezdoglavost te res spomni na nekaj: Vsi smo se enkrat znali navduševati nad malenkostmi, ki smo se jih potem čez odraščanje naučili spregledat. Ko greš 50 metrov peš z otrokom po isti potki šele vidiš, da živimo v istem svetu, ampak v bistvu ne. Ti greš od točke A do točke B. Od tabora do jezera. Njemu pa se vmes zgodi ogromno, on je na pustolovščini! On na primer opazi polža in ga potem gleda 6 minut. Si res želim, da bi vedno znala opazit in si vzet čas za take stvari. (Hint za ogled res zabavnega in sporočilnega filma na to temo: Elf)

Ja, vem. Ni fora v času, ampak v prioritetah. Vsi imamo enako število ur v dnevu. Enkrat sem izvedela za eno res dobro dogmo, ki se je poskušam čim več krat spomnit: 3 x 8. Vsak ima 3 x 8 ur. 8 ur spiš, 8 ur delaš in potem imaš še 8 ur, ko lahko počneš karkoli v lajfu. A ni to zakon? Moj tokratni mini FUN4U nasvet/izziv: Pametno jih izkoristi, vzemi si pa tudi čas za malenkosti ali kakor bi rekli/peli Kings Of Leon: »… take the time to waste a moment«. 

Gremo nazaj oziroma naprej k vprašanju Kako navihani smo polhki? Fuuuuuul! 🙂 Ko vidiš, kako radi se otroci mečejo v blato in drsajo po slip ‘n slidu na vsakoletnem tradicionalnem in zelooo pričakovanem Polhatlonu, veš, da s(m)o polhki res navihani! Razumeš pa tudi, da mora očitno vsak enkrat doživet to blato. Če ne kot otrok na taborih pa kot odrasel na Rock Otočcih. 😉

 

Glede na našo navihanost in vse aktivnosti, ki jih počnemo, bi si človek mislil, da so poškodbe stalnica. Naj vas, dragi starši, pomirim. Jaz sem bila edina, ki sem kdaj morala k zdravniku in še to zaradi neznanega pika na nogi, ki sem ga dobila, kako ironično, en teden prej v sterilnem hotelu.

Speaking of žuželke: Navihani polhki so idealna priložnost za soočenje s strahovi. In ne, ne govorim samo za otroke. Če te par prestrašenih otroških oči prosi, da jim odstraniš vse pajke v njihovem šotoru, kar hitro razviješ svoje igralske sposobnosti in se neustrašno soočiš z njimi oziroma pred njimi. Mislim pa tudi, da jim kdaj pa kdaj še najbolj pomagaš s tem, ko jim pokažeš, da se tudi ti bojiš. Jaz se na primer bojim višine. Ampak vsako leto znova lezem na tiste veje v pustolovskem parku in se vsako leto znova jokam tam sred krošenj. Nerodno, ja. Sem pa prepričana, da sem s tem še dodatno opogumila kar nekaj otrok, ki so videli mojo stisko in so se odločili junaško nastopati pred mano. p.s. Video dokaz mojega joka lahko vidiš v oddaji #Meettheteam na našem YouTube kanalu. 😉

Ampak vse te žuželke in višine sploh ne predstavljajo nobenih težav našim polhkom. Največja težava, ki jo imajo po navadi oni, se zgodi v trgovini. Enkrat v tednu se vsi skupaj odpravimo peš do bližnje trgovine, kjer lahko vsak zapravi svojih 5 eur. Ampak res točno 5,00 eur, tudi animatorji. Kakšen nostalgičen trenutek na otroštvo! Se še spomniš, kako ti je prodajalka rekla, da je to preveč in moraš dati nekaj nazaj – no to je bila šele težava! Ne zato, ker bi ti bilo nerodno, da te čakajo, da nimaš dovolj denarja itd. ampak zato, ker si se moral kar naenkrat odločit, katero sladkarijo boš vrnil. 😉 #malezmage

Male zmage pa se na taboru dogajajo tudi na področju ljubezni. Ob koncu tedna imamo prave poroke, čez cel teden pa bolj zanimive zmenkarije kot tiste na Kanalu A, leta 1998. Moja prva zaroka se je zgodila medtem, ko so mi punčke barvale lase na roza in dajale bleščice na lica. Dvomim, da bo moja »prava« lahko presegla to. Prve (in tudi druge;)) poroke ne pozabiš nikoli. Pa čeprav je tvoja obleka iz starih rjuh, prstan spleten iz trave in ima župnik pokrivalo iz papirja.

Ob večerih pa nismo samo zaljubljeno zasanjani ob tabornem ognju. Kakšen večer na primer nastopamo tudi na talentih – če ga ob prihodu na tabor še nimaš, ga pa kaj kmalu najdeš. Ob večerih pečemo tudi twist. Sicer je največkrat malo zažgan ali pa veliko surov, ampak tako dober in zaželjen, kot je ta »kruh«, ga nimajo niti v Hofer pekarnah, prisežem.

Kako malo rabiš, da imaš veliko, ha? 27 DIY zapestnic na roki in vsakodnevna budnica po zvočnikih: »Dobro jutro vam želi Zlajo«.

Verjamem, da ni to za vse, sem pa prepričana, da bi moral vsak človek vsaj kakšen teden na leto doživeti en tak »nazaj k naravi« odklop, kot je tale naš tabor. Odrasli še celo bolj kot otroci. Mogoče pa res kdaj naredimo Navihani polhki Grow Ups edition. Ti javim, ko bo. 😉

Navihani polhki smo torej skuštrani, a vseeno, oziroma ravno zato, iskreno srečni. To dejstvo nam potrjuje tudi večina otrok, ki se vsako leto vrača na naš tabor in sabo pripelje še dva nova kolega. Vesela sem, da lahko opazujem, kako rastejo in kako se širimo. Hvaležna sem, da sem lahko del tako srčnega tabora. Pika.

Ne saj ne, veliko imam še za povedati o dogajanju na Navihanih polhkih, ampak saj razumeš, da nekaterih stvari pač ne smem izdati. Krst na primer, moraš sam doživeti. 😉 Mogoče že letos?

Vesela sem tvojega lajka, komentarja in šera. Ampak tokrat, bom pa najbolj vesela, če poneseš glas o tem top taboru za otroke, v deveto vas. Hvala. 🙂

Če se ti po prebranem porajajo še dodatna vprašanja – me kar pocukaj za spletni rokav, z veseljem poklepetam. Pot do tega, da tudi ti postaneš navihani polhek je zelo enostavna! Začne se s KLIKOM NA TO POVEZAVO in konča 5. 7. 2020, ko se spoznamo v Bohinju. 😉

Adijos,

Špela

sreda, 06 maja 2020 / Published in fun4u blog, Hotelska animacija

Kako kratko in jedernato odgovoriti na vprašanje »Kaj delate pri FUN4U?« Težko. Če poklikaš po naši spletni in pogledaš naše objave na socialnih omrežij, lahko vidiš, da pokrivamo kar nekaj področij. Prvo, s katerim sem se sama bolj konkretno spoznala in priznam, tudi navezala, je bila hotelska animacija.

Se spomniš tistih kolažov, kjer si lahko videl predstave ljudi o tvojem poklicu? Kako mami vidi, kaj delam, kako svet vidi, kaj delam, kako sodelavci vidijo, kaj delam … No, če bi naredili to fotko za poletnega hotelskega animatorja, bi stavila, da si večina ljudi misli »Vi se sam spuščate po toboganih cel dan.« Iskreno? Drugače se res. Ne skos, ampak velik. 😀

Ampak veš kaj? Nekdo se mora s tvojimi otročki spuščat po toboganu, če želiš ti v miru prebrati že tisto knjigo in jit v wellnes. Ravno to je fora animacije – da hoteli ponudijo vsaki generaciji tisto, kar potrebuje na dopustu. Mamicam dobro kavo, ki jo lahko spijejo v miru in otrokom dobro igro, ob kateri se lahko smejejo na glas. Ta možnost se mi zdi zakon in nekaj, kar bi moralo postati osnovni standard v vseh hotelih. #hint

Je pa res, da nekateri nimajo meje pri tem in animacijo začnejo izkoriščati za varstvo. Animatorji opažamo, da je čedalje več družin, ki v hotel ne pridejo na »družinske« počitnice, ker si ti več z otrokom, kot je on s svojim staršem. Je pa tudi res, da je to neke vrste kompliment, da res #dobrdelaš, da se te ne naveličajo. Poleg tega, pa si na koncu njihovega dopustovanja (pre)plačan še s 3 kilami bonbonier. 😉

In kaj delamo z otroki cele dneve?

Jutro začnemo z ustvarjanjem. Nisi pravi animator, če se v zadnjih 24 urah nisi dotikal bleščic in lepila. Teamfun4u, je res? 😉 Naslednji korak je igranje na bazenu z našimi vodnimi rekviziti. Vmes je ogromno klepetanja z gosti, milijon različnih iger, valjanja po tleh in objemčkov. Dan pa največkrat zaključimo prešvicani od večernega mini disca.

 

Iger in aktivnosti, ki jih izvajamo je ogromno. Moja in po mojih izkušnjah all time favorite mojih sodelavcev in vseh otrok v hotelih, pa so zagotovo Sardele. Če slučajno ne veš, kako se to igra, je skrajni čas, da izveš: en se skrije v najbolj skrit kotiček hotela, vsi ostali ga iščemo. Če ga najdeš, se tiho skriješ poleg njega. Na koncu smo vsi kot sardele v konzervi in hihitajoče čakamo zadnjega, da nas končno najde. Jako!

 

Da bi lahko pokazala vse utrinke, ki so se mi čez leta nabrali v telefonu in spominu, bi tole moral biti vlog, ne pa blog. Mogoče bo pa res kdaj na našem novem Youtube kanalu! #staytuned 😉

V hotelski animaciji pa se nisem naučila samo res dobrih iger, ampak še mnogo več:

Zdaj vem, kam spada kakšen kabel in kako se priključijo vse naprave na tem svetu – ker ne vem zakaj, ampak pol hotela vedno misli, da smo animatorji računalničarji. Zdaj sem prepričana, da krompir, riž in makaroni ne spadajo na isti krožnik, čeprov vse res dobro izgleda v bifeju. Najbolj iskan in zaželjen skriti zaklad niso milijoni, ampak bonboni! Čeprav je ful vroče, je ok bit kdaj maskota, da lahko objameš koga, ki ti je všeč. 😉 Ne potrebuješ diplome o osvojenih slovničnih pravilih in sklanjatvah tujega jezika, da lahko komuniciraš s tujci, predvsem z otroki in tudi oni med sabo. DIY tobogani po hotelskih stopniščih so še bolj FUN, kot tisti pravi na bazenih.

 

Poleg naštetega pa sem se naučila tudi to, da zdaj vem, kako veš, da si z nekom res domač. Ko prideš na koncu napornega in glasnega dneva v sobo in tišina ni awkward, ampak je prijetna.

Povezanost ekipe je pri našem delu zelo pomembna. To ni delo, kjer sodelavca par ur na dan gledaš čez mizo, ampak si z njim 24/7. Zato tudi tako previdno in izbirčno odločamo o tem, kdo se nam bo priključil. Daleč od tega, da bi pričakovali in zahtevali, da so vsi najboljši prijatelji med sabo, ne pašemo vsi vsem, to je en krat ena. Si pa želimo in delamo na tem, da nismo samo sodelavci, ampak TEAM.

Vse to je en od glavnih razlogov, zakaj lahko tudi na dogodkih, kjer delamo, res začutiš povezanost naše ekipe. – Zato, ker je velika verjetnost, da sta vsaj dva preživela skupaj že več kot povprečen najstniški par. Skupaj sta se zbudila, šla na zajtrk, objela otroke, risala, se spuščala po toboganih, plesala … skratka oddelala klasičen dan hotelske animacije.

Vse se sliši res ful fun ane? Ampak veš, tudi to delo ni za vse. Tako kot za vsako drugo delo, moraš biti tudi za to pač »človek za to«. Jaz mislim, da je pri animaciji ključen tvoj pristop do situacij v katere si postavljen. Delati energično vodno aerobiko na 40 stopinj ni u izi, naporno je ko sto … Ampak ej, vsaj veš, kako se počuti Tanja Žagar na vsaki veselici – tudi do 100  ljudi ponavlja za tabo vse gibe, ki se jih spomniš. Luka na koncu začne delati sklece. Veš, koliko ljudi dejansko brezglavo sledi temu in se potunkajo, preden dojamejo, da se bojo. Smešen, ti rečem. Imeti tak fun nadzor nad množico, kot ga imaš pri tem, je en bolj norih občutkov, kar sem jih kdaj doživela. Hvala animacija.

 

Animatorji smo po navadi zelo priljubljeni med gosti. Včasih se res počutiš, ko neka zvezda. Tvoja fotka je prva stvar, ki jo vsak dan zagledajo na oglasni deski, neznani ljudje vejo, kako ti je ime, dobivaš rendom sladkarije in telefonske. Poleg vsega tega, pa se še cel dan »samo igraš«. Ni čudno, da gremo kdaj pa kdaj kakšnemu drugemu delavcu hotela v nos. Zato se še toliko bolj potrudimo, da tudi njim pričaramo malo animacije, predvsem pa osebnega stika. Največkrat so ravno oni tisti, ki to najbolj potrebujejo.

Verjetno to res najbolj spoznaš, ko enkrat vidiš, kako se otroku zasvetijo učki, ko ga srečaš čez 3 dni v hotelu in se ga spomniš, PO IMENU! Vsi se radi počutimo pomembne/prepoznane, ni važno koliko smo stari in kaj je naša služba. #rememberthat! Pa saj veš kaj pravijo – človeka zares spoznaš po tem, kako se obnaša do natakarja. #truethat

Sem pa pri vsem temu vseeno prišla do ene dokaj žalostne ugotovitve:

Če imaš flurestenčno majco na kateri piše »animacija«, je pričakovano, da se ustaviš ob človeku, pozdraviš, ga vprašaš kako je in kam gre. Če to počneš brez flurestenčne majice, si sumljiv in čuden. A ni to res žalostno? Da je osebni stik postal izjema, zaželjena le od ljudi, ki jim je to služba. No, vesela sem, da delam s tako ekipo, ki nam je to neke vrste misija: biti človek do vseh ljudi, tudi ko imaš gor svoj siv pulover.

Če si tudi ti že po naravi tak, da pozdraviš prodajalko z nekaj več besed, kot le »Tole bi in adijo.« imaš nekaj perspektive v našem poklicu. Če nisi tak, pa ti dajem en mini fun izziv, da začutiš ta pozitiven vibe, ki ga dobiš, ko nekaj daš: Pomahaj kdaj komu, ki sedi v koloni, v avtu poleg tvojega. 😉

In da ti čisto na koncu še odgovorim na to, po kar si zares prišel: Kako je živeti v hotelu? Kako veš, da nisi gost v hotelu, ampak tam kar malo živiš? Po tem, da se zvečer v pižami sprehajaš po hodnikih in menjaš plakate. Po tem, ko te gospa iz pralnice vpraša »Je to tvoj štumf?« Po tem, ko na recepciji ne dobiš samo ključev od sob, ampak tudi aktualne trače. In po tem, da imaš v svoji hotelski sobi še pol papirnice in trgovine z igračam.

Čeprav mi je to področje še vedno zelo ljubo in ga delam za in z dušo, ni vedno enostavno. Ko si že ene četrti teden na terenu in te že malo daje domotožje, začneš pogrešati tudi pomivanje posode. Kar naenkrat se zelo veseliš, da boš oblekel še kakšno drugo majco, da ti bo »dovoljeno« biti malo slabe volje in da boš v petek zvečer šel na pravi disco, ne pa »mini«.

Upam, da se kmalu srečamo v kakšnem hotelu ali pa discu ali pa vsaj v drugi občini – zdaj lahko. 😉 Do takrat pa: hvala, ker me bereš in #ostanizdrav.

Če veš, o čem bi se rad pogovarjal naslednjič, bom zelo vesela tvojega predloga, komentarja pa tudi lajka in šera. #sharingiscaring

 

Adijos,

Špela

sreda, 15 aprila 2020 / Published in fun4u blog

To ni oglas za delo ali biografska drama. To je začetek moje FUN4U zgodbe in uvod v vse tiste, ki so se mi že pripetile in ki še sledijo. Ta blog kanal bo kot Story na Instagramu, kjer lahko iz prve roke (dobesedno) spremljaš ozadje nastajanja nove fotke na feedu influencerja. 

»Dobrodošli v naš FUNtastic svet je dobrodošlica na naši spletni strani. Potem lahko poklikaš dalje in si pogledaš vsa področja našega dela. Prešteješ, koliko imamo rekvizitov, preveriš kdo vse nam že zaupa in koliko imamo sploh Instagram sledilcev. Ne izveš pa kdo smo, kaj smo, kako smo … Vsaj ne tako, čisto zares. Prek misli nekoga, ki je na začetku, ravno tako kot ti, klikal po tej spletni in ugotavljal, če se mu splača sodelovati. Nekoga, ki je šel čez avdicijo, čez študentsko delo, vse tja do zaposlitve. Do tega, da v tem trenutku klika po isti strani, iz druge strani. Jaz sem ta nekdo. Jaz sem Špela. Če nas že spremljaš, potem si me lahko videl na marsikateri ovekovečeni dogodivščini na naših omrežjih. Zdaj pa se bova čez moje blog zapise še malo bolj spoznala. 

Ljudje smo po naravi radovedni. Kako misliš, da bi drugače vedeli, da krave dajejo mleko, če ne iz hude radovednosti človeka, ki je to prvi ugotovil :). Še bolj nas zanima tisto, kar nas ne sme, kar se ne vidi takoj, kar ne vejo vsi. Saj veš, prepovedane ljubezni ali pa sladoledi med dieto, so vedno najslajši. Ampak kaj je takega pri naši službi, kar bi te lahko tako močno zanimalo? Po 4 letih dela ti lahko z zagotovostjo povem, da je stvari ogromno! Največ pa pripetljajev, ki te bodo na vsake 14 dni spravljali v smeh.

Kje začeti? Na začetku. 

Poleg nekaj bližnjih kolegic in takratnih simpatij ni do danes nihče vedel za moj srednješolski blog, ki se je zavlekel skoraj tja do konca faksa. Ta blog ostaja zasebna zakladnica vseh osebnih spominov in všeč mi je tako. Med njimi sem nekaj časa nazaj našla tudi tega: 

14. 3. 2016

»Pred neki časa sem pisala o tem kakšne mam kaj plane in eden je bil animacija! Evo tm tmm tmmmm prejšnji teden sem bila na razgovoru pri FUN4U in je blo zakon. Upam, upam, upam, da bom sprejeta! Ta teden me pokličejo enkrat. Nisem še bila drgač nikol na razgovoru za službo in ravno zdaj sem herpes dobila 🙁 ampak mam pa nove adidaske, tko da se pogliha al kako. 😀 Javim kakšne bojo novice!« 

Sklepamo, kakšne so bile novice ane?;) 

Po prvih 14 dneh mojega dela v animaciji, sem še dodatnih 14 dni vsem hitela razlagat, kako res ne morem vrjet, da sem plačana za to, da se mam dober. Zdaj na to gledam malo drugače. Ne morem vrjet, da sem v prvem poskusu najdla delo, v katerem uživam in sodelavce, ki jim ne rečem sodelavci ampak kolegi. Aveš tisti filing, ko se ob določenih ljudeh in stvareh pač počutiš »doma«? No, to. 

Na mojem študiju (Pedagoška – razredni pouk) je bila sicer dobrodošla kreativa, drugačnost, komunikativnost itd. ampak seveda vse v mejah učnega načrta in pravil v Beli knjigi. Vse te lastnosti pa so v moji novi službi bile zaželjene brez omejitev, kar se mi je vedno zdelo še posebej kul. Da sem lahko to kar sem in da se me spodbuja pri tem, da sem še več, kar sem. 

In kaj je bilo potem? Potem sem šla tri krat spat in je že kar danes. Saj ne.;) Ampak nekaj vmesnih zgodb moramo pustiti še za naslednjič …

Se je pa od takrat, ko sem se kot študentka priključila ekipi, spremenilo marsikaj. Ogromno novih animatorjev se nam je priključilo, preselili smo se v novo pisarno, kupili dodaten kombi in ene 15 novih rekvizitov. Pridobili še več izkušenj in novih naročnikov. Maja se je preselila, Luka poročil, jaz magistrirala. Zamenjal smo skladišče, logotip in puloverje. Še vedno pa smo enako entuziastični. Vsak dan si želimo biti še boljši, še večji, še bolj FUN

Preden se do konca zafrustriraš ob primerjavi naše s svojo službo, naj te potolažim. Tudi pri nas ne teče ves čas med iz pip in bleščice iz ust, pa čeprav smo animatorji. Pridejo dnevi, ko nam ni lahko, ko tudi največji ekstroverti potrebujejo samoto in ko se strinjamo, da se ne strinjamo. To je normalno, to je lajf in to so stvari, ki bojo še dodatno začinile moje zapise. Malo zato, ker vem, da te zanimajo trači in veliko zato, da se vsi skupaj nekaj novega naučimo in potegnemo karseda največ iz vseh izzivov, ki se nam porajajo na poti. #sharingiscaring

Na primer zdaj, ko to pišem, smo v obdobju enega večjih izzivov ever. Sredi apokaliptičnega dogajanja po svetu, ko nam vsem grozi uničajoči virus in poplava meme – for na to temo. Z ekipo, ironično, še nikoli nismo bili tako narazen in hkrati tako skupaj. Včasih se mora človek res malo zapreti v sobo, da se začne pogovarjat in zares slišat. Naš glavni nasvet za preproditev tega izziva? Komunikacija, veliko nje. Za bonus pike pa še naš moto v teh dneh: »Spread fun, not flu.«

V zapisih na blogu #Lifeofanimator ti bom torej razlagala odgovore na vprašanja, ki jih največkrat dobivamo: Kako je živeti v hotelu? Kaj vi sploh delate zraven na Jr.NBA? Kam hodi Aco k frizerju?;) … Zraven pa bom razkrivala zabavna ozadja našega zabavnega dela. #Staytuned

Se beremo čez 14 dni. Do takrat pa ostani zdrav in #ostanidoma. 

Če si užival ob mojem toku misli, bom vesela komentarja, šera, lajka. Poskusi, nič ne stane in ne boli, prisežem;).

Adijos,

Špela

Let's connect and have some FUN!

Imate kakšno vprašanje? Želite, da vam pripravimo ponudbo na osnovi vaših želja?

Kontaktirajte nas, z veseljem vam pomagamo! :)
Pa še fuuul hitr odgovorimo!






S KOM SODELUJEMO

This error message is only visible to WordPress admins

Error: There is no connected account for the user 1207438200 Feed will not update.

VRH