Breaking news preteklega vikenda – tabor Navihani Polhki letos BO! Prijave so že odprte!
Oh, tabori za otroke. Še eno področje, ki sem ga v polnosti spoznala in doživela šele prek svoje službe. Ne vem, zakaj nisem kot otrok hodila na take tabore?! Vem pa, da so moji bodoči otroci obsojeni na to. 😉
Špelin zasebni blog, poletje 2016: »Ko sem zaključevala delo v hotelu me kličejo, če lahko pridem delat še za 1 teden v Bohinj na tabor Navihani polhki. Sem šla domov zamenat prtljago in sem šla … » Iz treh povštrčkov in hotelske hrane, v spalko in bose noge. Iz hotela s štirimi zvezdicami, v hotel z milijon zvezdami.
Nisem neka mestna gospoda. Prihajam iz vasi na Dolenjskem, obdana sem z milijon narave in največ poletij sem preživela tipično slovensko – v kampih na Hrvaškem. Pa vseeno nisem nikoli prej doživela in razumela tega, kako paše kdaj pa kdaj malo »stereotipno romskega livestyla« Paše, da si umazan. Paše, da si vsak večer ob ognju in dimu. Paše, da si konkretno ogleduješ zvezde in res paše ležat v travi.
Da ne bo pomote: daleč od tega, da na tem taboru cele dneve samo ležimo v blatu, gledamo v nebo in se igramo s kamni. Iz večletne izkušnje lahko povem, da se ekipa vsako leto maksimalno angažira, da ponudimo otrokom res nepozabna doživetja. Doživetja, ki še mene vedno znova navdušujejo, kaj šele otroke: vožnje s kajaki, supi in ogromnimi napihljivci, obiski pustolovskega parka, poletno sankanje na Bledu, strelanje z loki in puškami, body zorbing, skriti zakladi, kopanje v jezeru, kurjenje tabornega ognja, poroke, talenti, košarka, nogomet, plesi, kraje zastave, skakanje po trampolinu, hoja po slacklinu, ustvarjanje … in še mnogo, mnogo več!
Še v tri odstavke bi lahko naštevala, kaj vse počnemo in kaj vse imamo. Ampak, ko na koncu potegneš črto ugotoviš, da je otrokom vseeno za drage kulise za večerne programe, najnovejšo športno opremo in »pedagoško/didaktično pravilen« potek dneva. Pomemben je le tvoj čas. Čas, da se z njim igraš badminton, čeprov niti enkrat ne odbije nazaj. Čas, ki mu ga nameniš, da ti pokaže, katero vejo je privlekel iz gozda. Da ga gledaš, kako se upa potunkati – 112 x. Da ti lahko zvečer v nedogled razlaga o punci/fantu, ki ji/mu je všeč, vmes malo o makaronih od kosila in o skrivnostnem primeru izgubljene brisače.
Taki pogovori in otroška zvezdoglavost te res spomni na nekaj: Vsi smo se enkrat znali navduševati nad malenkostmi, ki smo se jih potem čez odraščanje naučili spregledat. Ko greš 50 metrov peš z otrokom po isti potki šele vidiš, da živimo v istem svetu, ampak v bistvu ne. Ti greš od točke A do točke B. Od tabora do jezera. Njemu pa se vmes zgodi ogromno, on je na pustolovščini! On na primer opazi polža in ga potem gleda 6 minut. Si res želim, da bi vedno znala opazit in si vzet čas za take stvari. (Hint za ogled res zabavnega in sporočilnega filma na to temo: Elf)
Ja, vem. Ni fora v času, ampak v prioritetah. Vsi imamo enako število ur v dnevu. Enkrat sem izvedela za eno res dobro dogmo, ki se je poskušam čim več krat spomnit: 3 x 8. Vsak ima 3 x 8 ur. 8 ur spiš, 8 ur delaš in potem imaš še 8 ur, ko lahko počneš karkoli v lajfu. A ni to zakon? Moj tokratni mini FUN4U nasvet/izziv: Pametno jih izkoristi, vzemi si pa tudi čas za malenkosti ali kakor bi rekli/peli Kings Of Leon: »… take the time to waste a moment«.
Gremo nazaj oziroma naprej k vprašanju Kako navihani smo polhki? Fuuuuuul! 🙂 Ko vidiš, kako radi se otroci mečejo v blato in drsajo po slip ‘n slidu na vsakoletnem tradicionalnem in zelooo pričakovanem Polhatlonu, veš, da s(m)o polhki res navihani! Razumeš pa tudi, da mora očitno vsak enkrat doživet to blato. Če ne kot otrok na taborih pa kot odrasel na Rock Otočcih. 😉
Glede na našo navihanost in vse aktivnosti, ki jih počnemo, bi si človek mislil, da so poškodbe stalnica. Naj vas, dragi starši, pomirim. Jaz sem bila edina, ki sem kdaj morala k zdravniku in še to zaradi neznanega pika na nogi, ki sem ga dobila, kako ironično, en teden prej v sterilnem hotelu.
Speaking of žuželke: Navihani polhki so idealna priložnost za soočenje s strahovi. In ne, ne govorim samo za otroke. Če te par prestrašenih otroških oči prosi, da jim odstraniš vse pajke v njihovem šotoru, kar hitro razviješ svoje igralske sposobnosti in se neustrašno soočiš z njimi oziroma pred njimi. Mislim pa tudi, da jim kdaj pa kdaj še najbolj pomagaš s tem, ko jim pokažeš, da se tudi ti bojiš. Jaz se na primer bojim višine. Ampak vsako leto znova lezem na tiste veje v pustolovskem parku in se vsako leto znova jokam tam sred krošenj. Nerodno, ja. Sem pa prepričana, da sem s tem še dodatno opogumila kar nekaj otrok, ki so videli mojo stisko in so se odločili junaško nastopati pred mano. p.s. Video dokaz mojega joka lahko vidiš v oddaji #Meettheteam na našem YouTube kanalu. 😉
Ampak vse te žuželke in višine sploh ne predstavljajo nobenih težav našim polhkom. Največja težava, ki jo imajo po navadi oni, se zgodi v trgovini. Enkrat v tednu se vsi skupaj odpravimo peš do bližnje trgovine, kjer lahko vsak zapravi svojih 5 eur. Ampak res točno 5,00 eur, tudi animatorji. Kakšen nostalgičen trenutek na otroštvo! Se še spomniš, kako ti je prodajalka rekla, da je to preveč in moraš dati nekaj nazaj – no to je bila šele težava! Ne zato, ker bi ti bilo nerodno, da te čakajo, da nimaš dovolj denarja itd. ampak zato, ker si se moral kar naenkrat odločit, katero sladkarijo boš vrnil. 😉 #malezmage
Male zmage pa se na taboru dogajajo tudi na področju ljubezni. Ob koncu tedna imamo prave poroke, čez cel teden pa bolj zanimive zmenkarije kot tiste na Kanalu A, leta 1998. Moja prva zaroka se je zgodila medtem, ko so mi punčke barvale lase na roza in dajale bleščice na lica. Dvomim, da bo moja »prava« lahko presegla to. Prve (in tudi druge;)) poroke ne pozabiš nikoli. Pa čeprav je tvoja obleka iz starih rjuh, prstan spleten iz trave in ima župnik pokrivalo iz papirja.
Ob večerih pa nismo samo zaljubljeno zasanjani ob tabornem ognju. Kakšen večer na primer nastopamo tudi na talentih – če ga ob prihodu na tabor še nimaš, ga pa kaj kmalu najdeš. Ob večerih pečemo tudi twist. Sicer je največkrat malo zažgan ali pa veliko surov, ampak tako dober in zaželjen, kot je ta »kruh«, ga nimajo niti v Hofer pekarnah, prisežem.
Kako malo rabiš, da imaš veliko, ha? 27 DIY zapestnic na roki in vsakodnevna budnica po zvočnikih: »Dobro jutro vam želi Zlajo«.
Verjamem, da ni to za vse, sem pa prepričana, da bi moral vsak človek vsaj kakšen teden na leto doživeti en tak »nazaj k naravi« odklop, kot je tale naš tabor. Odrasli še celo bolj kot otroci. Mogoče pa res kdaj naredimo Navihani polhki Grow Ups edition. Ti javim, ko bo. 😉
Navihani polhki smo torej skuštrani, a vseeno, oziroma ravno zato, iskreno srečni. To dejstvo nam potrjuje tudi večina otrok, ki se vsako leto vrača na naš tabor in sabo pripelje še dva nova kolega. Vesela sem, da lahko opazujem, kako rastejo in kako se širimo. Hvaležna sem, da sem lahko del tako srčnega tabora. Pika.
Ne saj ne, veliko imam še za povedati o dogajanju na Navihanih polhkih, ampak saj razumeš, da nekaterih stvari pač ne smem izdati. Krst na primer, moraš sam doživeti. 😉 Mogoče že letos?
Vesela sem tvojega lajka, komentarja in šera. Ampak tokrat, bom pa najbolj vesela, če poneseš glas o tem top taboru za otroke, v deveto vas. Hvala. 🙂
Če se ti po prebranem porajajo še dodatna vprašanja – me kar pocukaj za spletni rokav, z veseljem poklepetam. Pot do tega, da tudi ti postaneš navihani polhek je zelo enostavna! Začne se s KLIKOM NA TO POVEZAVO in konča 5. 7. 2020, ko se spoznamo v Bohinju. 😉
Adijos,
Špela
